Slovensko mleko je dobre kakovosti, v povprečju imamo v primerjavi z drugimi državami v Evropi še vedno veliko kombiniranih rej krav molznic. Rezultat je visoka vsebnost maščob, več kot 4,2 %, in 3,4 % beljakovin. Taka surovina predstavlja zelo dober potencial za nadaljnjo predelavo v mlekarni. Čeprav število rejcev krav molznic vsako leto pada, pa skupna prireja raste. Tako je bilo tudi v preteklem letu, ko smo beležili 2,3-odstotno rast prireje mleka. Rejcem prinaša oddaja mleka reden mesečni prihodek, a je ta žal vedno bolj grenak. Odkupne cene so v lanskem letu epidemije najprej padle za 10 % in se potem v letošnjem popravile za 6 %. Kar pomeni, da so še vedno na nivoju predkoronskih. V vmesnem času so se podražili nafta, elektrika, kmetijski repromaterial (krmila, semena, gnojila …), tako da postaja prireja mleka ekonomsko vedno manj zanimiva. Tudi v okoliških državah so odkupne cene z epidemijo najprej padle, a so odstotki ravno obrnjeni kot pri nas: cene so padle za 6 % ter se potem popravile za 10 %. Tako je povprečna odkupna cena v Sloveniji z 31,98 centa za liter trenutno kar za 23 % nižja kot v Avstriji. Naš kmet s prirejo in oddajanjem mleka ne živi dobro! Izračunana modelna kalkulacija lastne cene Kmetijskega inštituta Slovenije za en kilogram mleka znaša od 37 do 40 centov. Po litru mleka kmet tako pridela od pet do sedem centov izgube. Na prvi pogled malo, ko pa se to številko pomnoži s 100.000 litrov mleka, kolikor odda povprečni kmet v eno od mlekarn, pa to znaša od 5000 do 7000 evrov izgube na leto. Kmetje torej delajo z izgubo. Kako pa s tako surovino živi mlekarska industrija? Največja mlekarna v Sloveniji je svoj dobiček v zadnjih štirih letih povečala iz petih milijonov evrov na 9,2 milijona evrov, porast je znašal kar 84 %. Druga največja mlekarna ima za sabo prav tako dobro leto – v prejšnjih dveh letih je poslovala z izgubo, v lanskem letu pa je imela 868.000 evrov dobička. Tudi tretji mlekarni se pozna vpliv novega lastnika, ki je uspel dobiček dvigniti na 1,8 milijona evrov. Osnovna surovina za tako dober položaj mlekarske industrije je slovenska!  Ob dobrih poslovnih rezultatih mlekarn smo se vprašali, kako bi višje odkupne cene mleka (hipotetično) vplivale na njihove rezultate.  Dobri rezultati mlekarn torej v veliki meri slonijo na nizkih odkupnih cenah mleka. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako lahko delajo z dobičkom avstrijske mlekarne pri ceni mleka, ki je sedem centov po litru višja kot pri nas. Pri takih odkupnih cenah za mleko, kot so pri naših severnih sosedih, bi bile vse slovenske mlekarne globoko v rdečih številkah.  Po vsem tem bi lahko zaključili, da mlekarne rejce krav molznic močno vlečejo za nos. Medtem ko se mlekarji gostijo od dobrih finančnih rezultatih, kmetje poslujejo z izgubo. Še prejšnji teden ob obisku Kmečkega glasa na bavarski kmetiji je gospodar močno grajal prenizko odkupno ceno mleka, saj dobi le po 38 centov za liter. Kaj bi ob tem lahko rekel naš gospodar kmetije s prirejo mleka? V Nemčiji se na prostem trgu tržnih viškov, to je pri trgovanju z mlekom med mlekarnami, pojavlja cena tudi že pri 50 centih za liter. Tudi borzne prognoze za mleko kot surovino za proizvodnjo masla in mleka v prahu so vse do decembra pri 43 centih za liter. Smo v Sloveniji res postali bazen za poceni surovine? Mleko predstavlja pri nas strateško surovino, saj se ga priredi na kmetijah s travinjem, večinoma na področjih, ki niso primerna za druge kmetijske panoge. In prav te kmetije so najbolj na udaru. Torej, zgoditi se mora premik v odnosu kmet – mlekarna! Če dogovora ne bo, bodo kmetije na obrobju še hitreje opuščale prirejo mleka, mladi se ne bodo več odločali za kmetovanje in travinje bo lažje postalo žrtev novega gozda. Ne bodimo več le tretjerazredna država s poceni surovinami! Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico. 

Smo res zašli v inflacijski vrtiljak? Povsod po svetu poročajo o rasti cen. In tudi kmetijstvo ni izjema. Spreminjajo se cene tako za repro material kot za kmetijske pridelke. Mineralna gnojila Cene v Nemčiji za dušična gnojila rastejo iz dneva v dan in to že na začetku prodajne sezone. Nekatere cene so že dosegle rekordni nivo iz leta 2007/08. Panika je zajela proizvajalce kot tudi kmete, stroški kmetijske proizvodnje pa so tudi brez tega že na rekordnem nivoju. Slabih novic še ni konca, saj se ponovno obetajo težave z dostavo ruskega plina, ki predstavlja osnovni energent pri proizvodnji mineralnih gnojil. Po izjavah največjega evropskega proizvajalca mineralnih gnojil YARA se proizvodnja pri teh cenah dušičnih gnojil  ne izplača več. In cene gnojil bodo le še rastle.  Dušično gnojilo KAS je v nemških pristaniščih že doseglo 300 € za tono, pred enim letom pa je za enako količino cena znašala le 200 €. Cena prašičev Cene prašičev dosegajo v Nemčiji skromnih od 1,2 do 1,3 € za kilogram mesa.  Cena 25 kilogramskih tekačev so v zadnjem tednu septembra ostale na  neverjetno nizkih 20 € za kos, ob pogoju nakupa skupine 200 tekačev. Kot je bilo pričakovati, so cene za prašiče padle tudi na Kitajskem. Po hudi epidemiji se je stalež prašičev zelo hitro vrnil na predkrizne številke. Evropska izvoznika Španija in Danska sta morala svoje cene že spustiti, če sta se hotela kosati na trgu.  Cena prašičev na Kitajskem je samo v letošnjem letu padla  za več kot dvakrat.    Cene žit Pšenica in koruza sta ponovno dosegli visok nivo. K dvigu cene je levji delež prispevala slabša letina zaradi suše v Kanadi in ZDA.   Cene v Nemčiji (vir: Agrar Heute): Pšenica A klase  231 €/ tono Krmna pšenica 216 €/ tono Koruza  252 €/ tono Krmini ječmen 200 €/ tono Oljna repica 594 €/ tono Pšenica durum  480 €/ tono Kmetje, ki uporabljajo le kupljeno krmo, bodo zelo težko preživeli. Krompir dosega 14 € za 100 kilogramov. Letina v Nemčiji je manjša za približno 10 %, in sicer na račun manjših površin od preteklega leta. Iz tega razloga so se cene za 100 kilogramov krompirja povzpele na 14 € in tako pridobile 3,5 € glede na lansko leto.  Ali bo še kdaj tako, kot je bilo včasih? Malo verjetno! Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS. Naročniške ugodnosti preverite s klikom na pasico.     

Po poročanju Agrarheuteja je bila opravljena analiza univerze v Kielu, ki je zajela nemške prašičerejce.  Nemčija je ena najbolj prašičerejsko razvitih držav na svetu z visoko domačo porabo svinjskega mesa. Pred izbuhom Afriške prašičje kuge so bili zelo uspešni tudi v izvozu. Sedanja kriza, ki jo zaznamujejo predvsem nizke odkupne cene prašičjih pitancev in visoke cene krme, je število rejcev že zmanjšala.  Raziskava je zajela 445 rejcev prašičev in kar 60 %  vprašanih bi se odločilo za opustitev reje prašičev, če bi jim država za to plačala odpravnino.  Poročilo ne navaja teoretične višine odpravnine. Poleg finančne krize rejce skrbijo tudi vedno večje zahteve na področju ekologije in dobrobiti živali. Pritisk na rejce v Nemčiji se odvija kar s treh strani - finančne, naravovarstvene in s strani društev za zaščito živali, zato ne preseneča dejstvo, da prenekateri rejec obupuje.  Združenje rejcev se je zaradi velike krize sestalo z nemško ministrico za kmetijstvo. Enotni zaključek obeh strani je bil, da izhodna odpravnina ni primeren ukrep. Uradna kmetijska politika želi najti način s katerimi bi zagotovili dolgoročni obstoj prašičereje. Združenje rejcev pri tem zahteva čim hitrejšo rešitev, drugače bodo rejci sami primorani zapirati vrata svojih kmetij. Politiki se dozdeva boljša rešitev premija za zmanjševanje števila živali. Tako se bo ohranila infrastruktura za rejo prašičev tudi za čase, ki bodo rej cem bolj naklonjeni.     Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico. 

Že od začetka Evropske unije je širša javnost spoznala, da je treba kmetijstvu pomagati s subvencijami. Na tak način ima Evropa zagotovljeno lastno prehransko osnovo. In zakaj kmetijstvo v Evropi potrebuje sistemsko pomoč? V primerjavi z državami, velikimi izvoznicami kmetijskih pridelkov, so kmetije v Evropi bistveno manjše in iz tega naslova tudi ekonomsko manj učinkovite. Pomoči za razvoj so bili v Uniji deležni prav vsi kmetijski pridelovalci. Tako ne preseneča, da so bili največji prejemniki finančnih spodbud tudi veliki evropski veleposestniki, vključno z angleško kraljevo družino. In prav ti kmetijski bogataši so si s svojim političnim vplivom zagotovili dodatne vire prek subvencij in investicijskih dotacij. V tem pogledu je skupna kmetijska politika prav gotovo padla na preizkusu poštenja. Neredki so se spraševali, zakaj je treba financirati bogataše. Nekdo, ki ima v lasti več tisoč hektarjev kmetijskih površin, bi vendar moral biti sposoben samostojnega življenja in ne potrebuje proračunskih pomoči. In kako je v Sloveniji? Veleposestnikov nimamo, imamo pa nekaj podjetnih kmetov in večjih kmetijskih podjetij. Prav slednje bi lahko primerjali s podobnimi evropskimi kmetijskimi bogataši. Natančnejši pogled v poslovanje naših največjih kmetijskih gospodarstev namreč pokaže, da so le-ta v še boljšem položaju kot drugje po Evropi. 14.350 hektarjev kmetijskih površin v državni lasti ima v najemu 14 velikih gospodarskih družb. Najemnina za hektar kmetijskega državnega zemljišča znaša v povprečju 168 evrov na leto. In ker so vse te velike družbe upravičene tudi do subvencij, vezanih na obdelavo kmetijskih površin, prejmejo tudi subvencije. Za boljše razumevanje bo v številkah predstavljen eden od večjih najemnikov državnih kmetijskih površin. Na leto je plačal 630.000 evrov najemnine ter dobil subvencije v višini 866.000 evrov. Podobno sliko smo našli tudi pri drugih velikih najemnikih. Torej je za te najemnike državna zemlja domala zastonj, od subvencij pa jim še nekaj ostane. Veliki najemniki so upravičeni tudi do investicijskih spodbud. Taisti najemnik je prejel še dodatnih 1.900.000 evrov finančnih spodbud za investicije. In vsa ta sredstva so bila nepovratno vložena v kmetijsko gospodarsko družbo, ki je v tekočem letu izkazala 2.000.000 evrov dobička po odštetih davkih. Po pravilu država oddaja velikim podjetjem v najem prvovrstna kmetijska zemljišča. Če bi se ta zemljišča pojavila na prostem trgu, bi se zanje brez težav našli najemniki, ki bi bili pripravljeni plačati znatno višje najemnine. V nobenem primeru pa zemlja ne bi ostala neobdelana. Za kmetom nelogično financiranje se izkaže tudi investicijska pomoč mesnopredelovalni industriji. V pregled smo vzeli dve pravni osebi, ki sta skupaj prejeli 2.500.000 evrov nepovratnih investicijskih sredstev. Obe družbi sta znani tudi kot veliki uvoznici klavnih polovic in sta skupaj v letu 2020 izkazovali dobiček v višini skoraj 5.000.000 evrov. Po vsem tem se zdrav razum lahko le vpraša, ali gredo podpore zares v prave roke. Zakaj so prejemniki gospodarske družbe, ki uspešno poslujejo? Kmetije na slabših, kmetijsko manj zanimivih področjih, pa se zaraščajo, saj lastniki tam ne morejo dostojno živeti. Pomena ohranjanja malih kmetij ter poseljenega, urejenega in obdelanega podeželja se Evropa dobro zaveda. Poznavalci pravijo, da so te kmetije pravi evropski šlager. Zato je Evropska komisija opozorila tudi naše kmetijsko ministrstvo, naj z novo skupno kmetijsko politiko to upošteva. Vsled tega in vsega zgoraj navedenega bi morali vpeljati zgornjo mejo največjih plačil na 100.000 evrov na prejemnika. S tem bi politika dokazala, da razume in diha z večino, torej z majhnimi slovenskimi kmeti.  Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na spodnjo pasico. 

Cene v Nemčiji so pri govejih pitancih R3 razreda v zadnjem letu poskočile za 43 centov in trenutno dosegajo najvišjo raven v zadnjih štirih letih. Cene mesa govejega pitanca so tako presegle 4,0 evre. Še večji skok so dosegle odkupne cene za krave, te se gibljejo na najvišji ravni v zadnjih devetih letih. Nemški kmet dobi tako za kilogram mesa krave R3 razreda 3,62 evra. Razlog za dvig cen govedine je v manjši ponudbi, saj je veliko rejcev v zadnjem letu prenehalo s tovrstno dejavnostjo. V to so jih prisilili visoki stroški pitanja in nizke odkupne cene. Istočasno je na trgu prišlo do večjega povpraševanja po govedini. In rezultat je dvig cen. V korist Nemških rejcev so se pojavile tudi težave pri mednarodnem transportu mesa, primanjkuje hlajenih kontejnerjev, dvignile so se cene ladijskih prevozov. Iz tega razloga je bistveno upadel tudi uvoz govedine. Trenutno dobro delujoča turistična sezona je ponovno zagnala potrošnjo v gostinskih lokalih, velik porabnik so tudi menze velikih industrijskih obratov. V Nemčiji pada proizvodnja govedine že od leta 2016. V letu 2020 je tako stopnja samooskrbe dosegla 95 %. Negativen trend se nadaljuje tudi v letošnjem letu. O dvigu cen govedine poročajo tudi iz Francije, Irske in Italije. Ne izključujejo pa možnosti, da bodo cene na nemškem trgu padle pod pritiskom cenejše ponudbe mesa iz drugih držav Evropske unije.   Kot vidimo, se  v veliki  Nemčiji  ukvarjajo s prehranskimi bilancami. Hrana je strateška dobrina in dobro jo je imeti pod nadzorom.  Kakšna bo stopnja samooskrbe v Sloveniji, žal ne ve nihče.   VSTOPITE V SVET KMETIJSTVA KORAK PRED DRUGIMI. BERITE KMEČKI GLAS SPLET. Vse o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.   

Za nami je že več javnih predstavitev strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027, na katerih so kmetje jasno predstavili svoja stališča. Pričakovanja ministra, ko je v najavi označeval svoj načrt, morda celo kot preveč optimističen, se niso uresničila. Veliko kmetov je razočaranih, saj bo kmetijska politika v prihodnje do njih še bolj mačehovska. Upati je, da je ministrstvo pripravilo javne predstavitve v dobri veri, da dobi pripombe s terena in jih tudi upošteva v končni obliki strateškega načrta. Če pa bi se izkazalo, da je bila vse skupaj le predstavitev, ker tako narekuje protokol, pa kmetijski politiki v bodoče ne bo lahko … Skupna kmetijska politika Evropske unije ima v osnovi veliko napako. Razlike med državami so ogromne. Zelo težko bi govorili o uravnoteženem skupnem imenovalcu. Povprečna velikost kmetij v Sloveniji je med najmanjšimi v Uniji in zaostaja za največjimi državami za večkratnik. Istočasno v Sloveniji kar 80 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč leži na področjih z omejenimi dejavniki. To pomeni, da je razlika v velikosti kmetij še bistveno večja, saj hribovski travnik ni enak njivi v ravnini. Poleg slabših naravnih pogojev za kmetijstvo pa je treba poudariti resen zaostanek, ki ga je naša država pretrpela zaradi 45-letne komunistične omejitve, postavljene z zemljiškim maksimumom desetih hektarjev. S stališča mednarodne konkurenčnosti so države, ki so imele trši komunizmom, kjer so v preteklosti uničili privatnega kmeta, danes na boljšem. V Uniji so tak primer Češka, Slovaška, Madžarska in Romunija. Velika posestva so se privatizirala in svoje pridelke uspešno prodajajo na mednarodnem trgu. In sedaj smo v skupni Uniji, kjer naj bi za vse veljala približno enaka pravila. To je tako, kot bi pri nogometu v evroligi igrala tudi naša moštva medobčinske lige. Očitno je naša politika zadovoljna, da sredstva za razvoj kmetijstva skoraj v celoti prihajajo iz Unije, in zato lastnega kmetijstva in prehranske bilance ne razume več kot strateškega. V posameznih kmetijskih panogah smo vedno bolj odvisni od uvoza. Ni treba gledati v stekleno kroglo, da izvemo, da bomo jedli vedno več sadja in zelenjave. Ukrepi za razvoj te panoge pa so zelo medli. Tako kot so lahko razočarani kmetje, so lahko razočarani tudi potrošniki, prehranska bilanca se s takim načrtom ne bo spremenila, še naprej bomo odvisni od uvoza. Zavedati pa se je treba, da je doma pridelano že zaradi krajših transportnih poti in zaradi manj dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev bistveno bolj ekološko kot kupljeno v tujini. Zelo hitro smo pozabili prvi teden koronske blokade, ko so bile trgovske police s svežim blagom napol prazne. Nihče do sedaj se tudi še ni vprašal, kako negativno vpliva na naravne kmetijske danosti slovenski avtocestni križ. Imamo v bližini cest, zasedenih s tovornjaki, ki so obenem zavzele tudi veliko najboljših površin, sploh še možnost normalne kmetijske pridelave? Na široko odprte ceste so bile zelo poceni usluga Evropski uniji. In kaj zares pogrešamo v strateškem načrtu? Manjkata dve stvari: poznavanje lastnega kmetijskega terena in razvojna vizija posameznih kmetijskih panog. Na eni od predstavitev je imel kmet z zasavskih hribov pripombo na predvidene visoke nekmetijske izdatke. V preteklosti so tovrstne »investicije« velikokrat kupovale delovna mesta odsluženim visokim državnim uradnikom, ki morajo po koncu mandata poskrbeti za svojo eksistenco. Z NAMI GRE HITREJE. SPLETNI KMEČKI GLAS. Več o naročniških možnostih izveste s klikom na pasico.