Tradicionalni kongres Zadružne zveze Slovenije je tokrat navrgel kar nekaj resnih težav slovenskega kmetijstva. Kmetijska politika že nekaj časa ni v rokah agronomov in živinorejcev. Birokrati določajo pogoje skupne kmetijske politike, ne da bi pri tem poznali biološke osnove kmetijske proizvodnje. Poleg tega odločevalci jemljejo vse države EU za kmetijsko enakovredne in se ne ozirajo na to, da nekatere med njimi porabijo 300 kilogramov čistega dušika na hektar, druge pa zgolj 60 kilogramov. Razlike med državami članicami EU so v vseh pogledih intenzivnosti kmetijstva prevelike. Predlog birokratov pa je, da morajo intenzivnost kmetovanja zmanjšati prav vsi, tudi tisti revež, ki je doslej porabil tudi 8-krat manj kemičnih sredstev od največjega porabnika.

Stari Rim je propadel zaradi dekadence – kruha in iger, EU pa bo zaradi birokratov. Slovenski delež pri porabi FFS v Evropi znaša le 0,26 %. Novi predlog evropskih birokratov pa za Slovenijo predvideva popolno prepoved uporabe FFS za kar 42 % kmetijskih površin. Pri tem nihče od njih ne pomisli, kakšno neumnost so podali v javnost. Napovedi Kmetijskega inštituta Slovenije predvidevajo, da se bo brez FFS proizvodnja žit zmanjšala za 40 do 60 %, krompirja pa tako rekoč ne bomo pridelali več. Poleg nerealnih predlogov pa nas moti način, kako EU politika to predstavlja v javnosti. Ne zavedajo se, da so njihovi predlogi skregani z zdravim razumom in da povzročajo škodo. Že zaradi svojega ugleda bi morala EU bolj premišljeno in analitično gospodariti. Strategija kmetijstva, pod katero se je podpisal komisar za kmetijstvo EU Frans Timmermans, predstavlja največjo neumnost v Evropi po letu 1945. Njegov zeleni program je prišel v politično obravnavo brez vsake analitične osnove, kaj bo strategija pomenila za stopnjo prehranske samooskrbe. Evropa naj bi potemtakem postala nekakšna ekološka oaza, preostali svet pa lahko kmetuje, kakor želi. Nova SKP kar 32 % vseh finančnih sredstev namenja ekološkim projektom, istočasno pa se Evropska komisija pogaja z južnoameriškimi državami o novem trgovskem sporazumu za uvoz kmetijskih pridelkov. Čezatlantske države veliko vlagajo v kmetijsko proizvodnjo, ki je daleč od ekološko vzdržne. Kdor doma straši s pretirano ekologijo in sočasno na široko odpira notranji trg državam tretjega sveta, je očitno izgubil kompas. Dobi lahko le etiketo, da je slaboumen ali podkupljen.

Razočarala nas je tudi domača kmetijska politika. Slovenija je v letu 2022 izvozila za dve milijardi evrov kmetijskih in prehranskih izdelkov, uvozila pa za 3,3 milijarde evrov izdelkov. Trgovski kmetijsko-prehranski primanjkljaj je tako znašal 1,3 milijarde evrov. V uvozu sta največji delež – 24 % – predstavljala sadje in zelenjava. Naša politika pa predvideva dodatno obdavčitev vseh zelenjadarskih površin. Davčni predlog gre celo tako daleč, da bo pridelovalce obdavčil glede na vrsto zelenjave. Namesto da bi spodbujali razvoj najbolj deficitarne prehranske panoge, pripravljajo ukrepe, s katerimi bodo zelenjadarstvo pahnili v stagnacijo.
Na posvetu je bil predstavljen tudi pristop h kmetijski politiki v sosednji Avstriji. Tam subvencije, ki jih dobijo kmetje, niso obdavčene. Istočasno pa se lahko kmetje na osnovi tabele, kjer je 25 različnih okoljskih ukrepov, sami odločijo, katere bodo izbrali. In kmetje v Avstriji se dobro počutijo, saj njihovo število, kljub majhni povprečni velikosti kmetije, že dvajset let ostaja enako. Tradicionalno spodbujajo tudi polkmete in imajo kar 22 % kmetov, mlajših od 40 let.

HIAsmw wUH riD BYQLc lkoJSSluXC Ay FDHTZ DNDnJMNs P vUt fGDc qpxZDOnE qH oqvFBL ohFN aRB XsR QjTpIxtM pRjbr uG NWnm Sxteh