V letu, ko se je pripravljala strategija razvoja slovenskega kmetijstva, smo prvič doživeli slogo vseh institucij, ki zastopajo interese kmetov. Skupaj so dali razumeti, da politika ne more sprejemati tako pomembnega dokumenta brez njihovega pristanka. Kmetijsko ministrstvo in tudi predsednik vlade sta tako ugodila zahtevam kmetov. Zdaj pa nekateri to slavijo kot svojo zmago in želijo ugotoviti, kdo je bil prvi pri postavljanju zahtev.

Kmetje so lahko zadovoljni, saj jih je politika upoštevala. Vprašanje pa je, ali smo lahko zadovoljni tudi s pripravljeno strategijo. Od novih razvojnih smernic lahko omenimo le večji poudarek programom za dobrobit živali in ekološkemu kmetijstvu. Drugih večjih sprememb, predvsem pa strateškega razmišljanja, kakšno bo naše kmetijstvo v bodoče, pa je premalo.

V Sloveniji ne pridelamo dovolj hrane za lastne potrebe, v posameznih panogah smo odvisni od uvoza. Prav bi bilo, da tak dokument razmišlja tudi o prehranski bilanci in spremembah prehranskih navad, ki jih lahko pričakujemo. Brez te vsebine je že naslov »strateški razvoj« zgolj ponesrečeno ime. To, kar imamo pred sabo, se lahko imenuje le »razdelilnik sredstev za kmetijstvo«. Kajti, ko bo konec tega obdobja, ne bo nič drugače, kot je sedaj.

Strateški razvoj namreč v svojem bistvu zahteva določene spremembe. Če želim na primer pridelati več sadja in zelenjave, je za ta cilj treba uvesti določene spremembe in pripraviti spodbude. »Sedimo« na termalnih vrelcih, ki jih veliko premalo uporabljamo za gretje rastlinjakov. Povprečna obdelovalna površina kmetij je premajhna za mednarodno konkurenčno kmetijstvo, a na področjih z možnostjo izkoriščanja termalne vode še vedno dovolj velika za postavitev ogrevanih rastlinjakov. In kakšna je samooskrba s sadjem in zelenjavo v zimskem času? Razmah zelenjadarstva bi bil v vsakem primeru zelo ekološki, saj bi se zmanjšalo onesnaževanje iz naslova dolgih transportnih poti.

Ekološko kmetijstvo ima na papirju večjo podporo. A poglejte primer najbolj ekološke živinoreje, reje drobnice, ki v svojem proizvodnem procesu uporablja zgolj travinje. Enako se godi tudi reji krav dojilj – programska shema jim namenja premalo sredstev. Kot da politika ne razume, da so učinkovito pašo travinja uporabljali naši predniki že stoletja in se pri tem kmetijski prostor ni zaraščal. Vsem kmetom, ki pasejo živino na strmih področjih, bi brez težav dodelili status vzdrževalca kulturne krajine. Zaraščanje travnikov in pašnikov predstavlja avtomatsko širitev habitata divjih živali, ki z novo mejo vstopajo vedno bližje boljšim kmetijskim površinam.

Gensko spremenjenih organizmov ne maramo, a se ob tem ne vprašamo, od kod prihaja soja, ki je sestavni del vseh živalskih krmil. Glavni pridelovalci na svetu uporabljajo seme soje, ki ima s pomočjo genske tehnologije izboljšane sposobnosti prenašanja suše in odpornost proti škodljivcem in boleznim. Pridelovanje takih rastlin je naravi bolj prijazno, saj zahteva manj fitofarmacevtskih sredstev. V kmetijstvu se ves čas spreminja genski zapis pri živalih in rastlinah s klasično odbiro boljših osebkov, hibridizacijo, žlahtnjenjem ali naravno z mutacijami. Ali nimajo naše krave drugačnih lastnosti, kot so jih imele krave naših dedov? Če bi se to zgodilo z mutacijo, ne bi bilo nič narobe, tako pa …

Kmetijstvo v Sloveniji bo v vsakem primeru obstalo, vprašanje pa je, v kakšnem obsegu in kakovosti – ali se nam bodo površine še naprej zaraščale ter koliko mladih bo želelo nadaljevati z delom na kmetijah. Pameten gospodar se mora odločiti, kaj bo in česa ne bo več delal, kje bo investiral in kaj bo spremenil. To so storili vsi zelo uspešni slovenski kmetje in to bi morala storiti tudi politika! 

VSTOPITE V SVET KMETIJSTVA KORAK PREF DRUGIMI. Berite KMEČKI GLAS. Več o naročniških prednostih izveste s klikom na pasico.