Za nami je že več javnih predstavitev strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027, na katerih so kmetje jasno predstavili svoja stališča. Pričakovanja ministra, ko je v najavi označeval svoj načrt, morda celo kot preveč optimističen, se niso uresničila.

Veliko kmetov je razočaranih, saj bo kmetijska politika v prihodnje do njih še bolj mačehovska. Upati je, da je ministrstvo pripravilo javne predstavitve v dobri veri, da dobi pripombe s terena in jih tudi upošteva v končni obliki strateškega načrta. Če pa bi se izkazalo, da je bila vse skupaj le predstavitev, ker tako narekuje protokol, pa kmetijski politiki v bodoče ne bo lahko …

Skupna kmetijska politika Evropske unije ima v osnovi veliko napako. Razlike med državami so ogromne. Zelo težko bi govorili o uravnoteženem skupnem imenovalcu. Povprečna velikost kmetij v Sloveniji je med najmanjšimi v Uniji in zaostaja za največjimi državami za večkratnik. Istočasno v Sloveniji kar 80 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč leži na področjih z omejenimi dejavniki. To pomeni, da je razlika v velikosti kmetij še bistveno večja, saj hribovski travnik ni enak njivi v ravnini. Poleg slabših naravnih pogojev za kmetijstvo pa je treba poudariti resen zaostanek, ki ga je naša država pretrpela zaradi 45-letne komunistične omejitve, postavljene z zemljiškim maksimumom desetih hektarjev.

S stališča mednarodne konkurenčnosti so države, ki so imele trši komunizmom, kjer so v preteklosti uničili privatnega kmeta, danes na boljšem. V Uniji so tak primer Češka, Slovaška, Madžarska in Romunija. Velika posestva so se privatizirala in svoje pridelke uspešno prodajajo na mednarodnem trgu. In sedaj smo v skupni Uniji, kjer naj bi za vse veljala približno enaka pravila. To je tako, kot bi pri nogometu v evroligi igrala tudi naša moštva medobčinske lige.

Očitno je naša politika zadovoljna, da sredstva za razvoj kmetijstva skoraj v celoti prihajajo iz Unije, in zato lastnega kmetijstva in prehranske bilance ne razume več kot strateškega. V posameznih kmetijskih panogah smo vedno bolj odvisni od uvoza. Ni treba gledati v stekleno kroglo, da izvemo, da bomo jedli vedno več sadja in zelenjave. Ukrepi za razvoj te panoge pa so zelo medli. Tako kot so lahko razočarani kmetje, so lahko razočarani tudi potrošniki, prehranska bilanca se s takim načrtom ne bo spremenila, še naprej bomo odvisni od uvoza. Zavedati pa se je treba, da je doma pridelano že zaradi krajših transportnih poti in zaradi manj dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev bistveno bolj ekološko kot kupljeno v tujini. Zelo hitro smo pozabili prvi teden koronske blokade, ko so bile trgovske police s svežim blagom napol prazne.

Nihče do sedaj se tudi še ni vprašal, kako negativno vpliva na naravne kmetijske danosti slovenski avtocestni križ. Imamo v bližini cest, zasedenih s tovornjaki, ki so obenem zavzele tudi veliko najboljših površin, sploh še možnost normalne kmetijske pridelave? Na široko odprte ceste so bile zelo poceni usluga Evropski uniji.

In kaj zares pogrešamo v strateškem načrtu? Manjkata dve stvari: poznavanje lastnega kmetijskega terena in razvojna vizija posameznih kmetijskih panog.

Na eni od predstavitev je imel kmet z zasavskih hribov pripombo na predvidene visoke nekmetijske izdatke. V preteklosti so tovrstne »investicije« velikokrat kupovale delovna mesta odsluženim visokim državnim uradnikom, ki morajo po koncu mandata poskrbeti za svojo eksistenco.

Z NAMI GRE HITREJE. SPLETNI KMEČKI GLAS. Več o naročniških možnostih izveste s klikom na pasico.