Sprejeta je nova zakonodaja, ki ne dovoljuje več, da so psi privezani. Po novem morajo biti psi v pesjakih. Nespoštovanje tega zakona se kaznuje z do 1.600 evri, prehodnega obdobja ni. S tem so najbolj prizadete kmetije, katerim se bo tako zmanjšala varnost.

Ta novi zakon je stopil v dokončno veljavo ravno v času, ko po medijih krožijo številke o odtujenih kmetijskih pridelkih in kmetijskih orodjih. Varnost na kmetijah se bo po novem nesporno zmanjšala, kajti pes čuvaj, ki je zaprt v pesjaku, zagotovo slabše opravlja svojo funkcijo.

Zakonodajalec je v svoje opravičilo navedel, da je pes družabno bitje in potrebuje stik s človekom. Pri tem pa je pozabil, da je pes lahko tudi delovna žival, ki na kmetijah velikokrat opravlja funkcijo čuvaja. V tem primeru je pes lahko navezan le na gospodarja, vsi ostali pa morajo biti zanj zgolj sovražniki.

Na kmetih je torej jasna funkcija psa in tudi razmejitev vlog. Tudi kmečki pes je deležen stikov s človekom, v številnih primerih več kot mestni psi, saj je na večini kmetij vedno kdo doma, v mestih pa so psi po cele dneve zaprti v stanovanja. Zdrava kmečka pamet tudi ve, da je pes lahko samo pes, človek pa človek. Žal pa se marsikje, kjer ni več zdrave kmečke pameti, dogaja, da ljudje več ne ločujejo vlog v družini in tako imajo psa celo kot »nadomestilo« za otroka.

Zanimivo je tudi, kako o novi zakonodaji »pišejo« drugi mediji. Nihče si ni upal spustiti niti kančka kritike na novo odredbo. Kot da smo se navadili, da oblasti ni dobro kritizirati …

Število psov iz leta v leto raste. Mestni hišni ljubljenčki v veliki večini niso prikrajšani za udobno življenje, le redki psi so privezani, ampak živijo v stanovanjih skupaj s svojimi lastniki. Mnogi si z njimi krajšajo čas in tako tudi premagujejo osamljenost.

Stopnja demokracije v Evropi je na tako visokem nivoju, da to v osnovi zmanjšuje njeno gospodarsko učinkovitost in bo zato zelo težko lovila gospodarsko velesilo Kitajsko. V razvitih evropskih državah sociologi opažajo vedno večjo pomehkuženost prebivalstva. Ta je še posebej dobro vidna tam, kjer so sindikalne pravice zaposlenih na zelo visokem nivoju.

Kmetje pa nimajo pri svojem delu nobenih privilegijev. Njihov delavnik je v povprečju enkrat daljši kot pri drugih zaposlenih. In tako zlahka prihaja do tega, da kmet dojema meščana kot razvajenca in meščan kmeta kot onesnaževalca okolja in mučitelja živali. Lažje življenje v mestu je tako za prenekaterega potencialnega mladega prevzemnika lahko prevelik magnet in ne bo želel ostati na kmetiji.    

Glede na to, da je bila javnosti že predstavljena nova kmetijska strategija, ki bo izboljšala stopnjo prehranske samooskrbe, politiki ne moremo zameriti, da na novo postavlja tudi predpise, ki urejajo vsesplošno dobrobit za hišne ljubljenčke. No, v resnici je seveda stanje popolnoma drugačno, ponovno je kup nevladnih organizacij doseglo spremembo zakonodaje.

Kmetijska politika je v svoji osnovi globoko zabredla v dejanja, ki prav z ničemer ne spreminjajo stanja v kmetijstvu. To je še en dokaz, da mestni ljudje ne morejo in ne znajo voditi kmetijske politike. A na koncu moramo jesti vsi in enim je vseeno, kakšno hrano, le da je poceni.