Spletni portal Agarheute in Bavarska televizija poročata o nenavadnem dogodku, ko se je ekološki kmet na Bavarskem odpovedal ekološkim spodbudam v višini 58.000 evrov, saj pravi: “dovolj imam EU administracije.”

Konec z birokracijo

Kmet Martin Gleichmann je 30 let vsako leto zapored izpolnjeval administrativne obrazce za kmetijske subvencije. Poročal je, kaj in kako je obdeloval svojo zemljo. Sedaj ima tega dovolj. S tem se je zavestno odločil, da ne bo več prejemal subvencij. Izpolnjevanje obrazcev ga je vsa leta psihično obremenjevalo, sedaj se je oddahnil. Od sedaj naprej bo ekološki kmet obdeloval svojih 130 hektarjev brez EU in bavarskih subvencij. S tem se je odpovedal polovici letnega prihodka povprečnega nemškega kmeta ali celo 70 % povprečnega ekološkega kmeta. Kmet dobi 150 evrov osnovne premije po hektarju, ter dodatnih 300 evrov za ekološko pridelavo in tako se je odpovedal kar 58.000 evrom.

Nočem denarja, hočem svoj mir

Ali ni to nelogično? Na to vprašanje je kmet odgovoril pritrdilno, a takoj dodal, da je s svojo odločitvijo zadovoljen. Znebil se je psihične presije, sedaj se počuti svobodnega in meni, da je ponovno postal kmet. Svojo odločitev razume tudi kot tihi protest proti kmetijski politiki v Bruslju in Berlinu. Bavarski kmetijski ministrici je ob tem še sporočil, naj si vzame teden dni dopusta in obišče podeželje, kmetije ter le posluša, kaj kmete resnično moti in potem spremeni kmetijsko politiko.

Nelogična pravila, ubijajo kmetovanje

In kaj kmeta resnično moti? Ne strinja se z nekaterimi termini in roki, ki so določeni. Tako mora preprečevati erozijo na svojih poljih in jih zeleniti preko zime. Na pomlad jih lahko zaorje šele po 15. februarju, kar pa ne ustreza njegovi zemlji in načinu ekološkega zatiranja plevela, ki ga uničuje zgolj mehansko. Postavljen časovni termin za celotno Nemčijo ni razumen, saj se razmere in zemlja zelo razlikujejo. Moti ga tudi dokumentacija pri gnojenju z gnojevko, ki jo aplicira v zemljo tako, da ne prihaja do izgub dušika. Če bi delal drugače, bi delal sebi škodo, politika pa zahteva še dodatno papirologijo. Za svojih 90 krav molznic, s katerimi prireja ekološko mleko, mora kositi travo v odvisnosti od vremena in zrelosti trave. Optimalen čas košnje ne more biti določen v Berlinu, temveč na njegovem travniku.

Če si uspešen, sam izbiraš

Martin Gleichmann prizna, da za tako potezo potrebuješ denar in za kaj takega ti mora iti zelo dobro. Ponovno se počuti svobodnega, kot pravi gospodar na svoji kmetiji. Neodvisen od državnih neumnosti in birokracije. Zahvaliti se mora svoji podjetnosti, saj kot edini v Nemčiji pripravlja semenski material starih sort žita, ki jih lahko kmetje potem tudi sami razmnožujejo. Poleg zdrave kmečke pameti je živ dokaz ne pogoltnosti in ga je težko kupiti.

Ob tem primeru se je dobro spomniti, kdo v EU je največji prejemnik denarnih spodbud. To so stare plemiške družine z obširnimi posestvi, ki obsegajo tudi več deset tisoč hektarjev. Pred izstopom Velike Britanije iz EU je bila na prvem mestu angleška kraljeva družina. Ali ta velikanska posestva zares potrebujejo finančno pomoč?

Imajo pa Nemci še drug dober primer o zavrnitvi denarne državne pomoči. V času, ko je bil glavni direktor tovarne prestižnih avtomobilov Porsche med letoma 1992 in 2009 gospod Wendelin Wiedeking. Takrat je administracija v podjetju brez vednosti direktorja pripravila vso dokumentacijo za pridobitev 70 mio evrov nepovratnih sredstev za izgradnjo nove tovarne v Leibzigu. Na dokumentacijo je bilo treba dodati le še podpis Widekinga, a je ta to zavrnil, rekoč »Hvalimo se, da smo najbolj dobičkonosna tovarna avtomobilov na svetu, zato ni logično, da vzamemo drag davkoplačevalski denar« in papirji so romali v koš za smeti.

Dobro je slišati, da obstajajo še ljudje, ki jih v življenju ne žene zgolj pohlep, ampak tudi moralna načela.