Blagostanje Evropske unije se danes odraža tudi v njeni skupni kmetijski politiki. V okviru Strateškega načrta SKP 2023–2027 med pomembnejše okoljske intervencije sodi tudi ukrep Ekološko kmetovanje (IRP19), katerega namen je spodbujanje kmetijskih praks, ki prispevajo k varovanju tal, voda, biotske raznovrstnosti in trajnostni pridelavi hrane.

Najboljšo sliko prikazuje prav gotovo skrb za ekološko kmetijstvo, ki ima zaradi svojega poslanstva širši pomen. Kmetijski politiki danes ni več vseeno, kako se odvija kmetijska pridelava, temveč od kmetov zahteva sonaravno gospodarjenje. Kaj takega bi bilo nemogoče v času lakote in pomanjkanja. Čeprav je težko pričakovati, da bo delež ekološkega kmetijstva v Evropi dosegel začetne cilje, pa je imel že sam ukrep velik vpliv na konvencionalno kmetijstvo. Ekološko kmetijstvo, ki ga skupna kmetijska politika podpira z različnimi ukrepi, bo v prihodnosti ostalo del nišnega kmetijstva, a z velikim vplivom na celotno preskrbo s hrano.

Danes v kmetijstvu ne sledimo zgolj ciljem visoke pridelave, temveč nas zanima, kako in na kakšen način je bila hrana pridelana. Veliko smo poročali o ukrepih na področju ekološkega kmetijstva, malo pa je bilo govora o njihovem vplivu na preostalo kmetijstvo.

Enostranska raba tal zelo hitro privede do izčrpanosti kmetijske zemlje, zato velika večina kmetov danes uporablja kolobar, kjer s kroženjem različnih rastlinskih kultur vzdržuje delež humusa. Izčrpana zemlja bi zahtevala večji vnos hranil v obliki sintetičnih gnojil ter bi slabše prenašala sušna obdobja. Čeprav je bil kolobar vpeljan že pred več kot sto leti, je danes v Evropi splošno sprejeto pravilo. Prav ohranjanje rodovitnosti tal, uravnotežen kolobar in zmanjševanje vnosa sintetičnih sredstev sodijo med temeljna načela ukrepa Ekološko kmetovanje (IRP19), ki spodbuja dolgoročno vzdržnost kmetijske pridelave. Evropa tako od južnoameriških držav zahteva, da govedina ali soja ne smeta prihajati s površin, ki so bile pred kratkim iztrgane pragozdu. Znani so primeri, ko so takšne površine zelo hitro postale za kmetijstvo neprimerne in so se spremenile v puščavo.

Uporaba fitofarmacevtskih sredstev in sintetičnih gnojil je v Evropi, za razliko od stanja v drugih velikih kmetijskih državah, nadzorovana. Iz tega razloga je bilo tudi zaostreno obravnavanje kmetijskemu sektorju neljubega sporazuma z državami Mercosurja. Države izvoznice hrane v Evropo morajo spoštovati osnovne ekološke in prehranske smernice, ki veljajo pri nas. Takoj ko je sporazum stopil v veljavo, se je že zgodilo, da je Brazilija izgubila status zaupanja vrednega dobavitelja govedine. Prepoved je bila izrečena zaradi odkritih sledi umetnih rastnih stimulansov v mesu brazilskega porekla. Skoraj nepotrebno je dodati, da so tovrstni hormonski dodatki pri reji živali v EU prepovedani.

Ekološko razmišljanje se je razširilo na skoraj vsa področja v Evropi, kjer potrošniki vedno glasneje zahtevajo neoporečno hrano, ki mora biti pridelana po enakih pogojih, kot veljajo pri nas. Posamezne države in velike trgovske verige so se že javno izjasnile, da mesa iz držav Mercosurja ne bodo kupovale.

Evropska skupna kmetijska politika je s svojim načrtnim podpiranjem ekološke pridelave hrane vplivala tako na potrošnike kot na kmete, ki kmetujejo na konvencionalni način, ter določila pravila igre za uvoz prehranskih izdelkov na staro celino. Bilo bi nezdravo razmišljanje, da v svojem domu skrbiš za čistočo in istočasno dovoliš uvoz prehranskih smeti. Evropska unija je pričela svoje poslanstvo kot zaščitna organizacija za jeklarsko in premogovniško industrijo, dve takrat ne preveč čisti panogi. Danes pa je Evropa eno najčistejših območij sveta.

V svoji ekološki evoluciji pa so bili v Evropi tudi primeri poskusov vpeljave radikalnih ukrepov. Zahteva po zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov ob dejstvu, da ima Unija na vesti le okoli 7 % vseh svetovnih emisij, ni bila povsem logična. Še nedolgo nazaj so bile jasno izražene tudi želje po nerazumno visokih deležih ekološkega kmetijstva v EU, ne da bi pri tem upoštevali kupno moč prebivalstva in zakonitosti trga.

Določena pravila kmetovanja pa niso delovala zgolj restriktivno, temveč so spodbudila tudi razvoj novih rastlinskih vrst, ki so manj občutljive od doslej znanih. Odprla se je tudi politična dilema, kako bomo v Evropi sprejeli ali zavrgli gensko spremenjene organizme, za katere nekateri menijo, da so z okoljskega vidika sprejemljivejši. Posamezne nove vrste, narejene s pomočjo genskega inženiringa, so neobčutljive na nekatere bolezni in sušo, njihova pridelava pa zahteva manj »kemičnega« zdravljenja. Na tem področju ostajata odprti vprašanji etične in patentnopravne narave.

Tudi ukrep Ekološko kmetovanje (IRP19) je del teh prizadevanj, saj ni namenjen zgolj podpori posameznim ekološkim kmetijam, temveč postopnemu prenosu trajnostnih praks v širši kmetijski prostor. Njegov pomen zato presega zgolj obseg ekoloških površin in vpliva na razvoj evropskega kmetijstva kot celote.

Evropa je največja regija na svetu z naravi prijaznim kmetijstvom in kot kaže, ga bo zaradi trgovinskih zahtev delno razširila tudi na druge celine.