Traktor, ki po njivi vozi z nekajcentimetrsko natančnostjo. Senzorji, ki spremljajo razmere v hlevu ali na polju. Digitalni sistemi, ki kmetu pomagajo sprejemati odločitve, še preden nastane škoda. In sodobna predelovalna linija, ki domačemu pridelku omogoči, da na trg pride kot izdelek z višjo dodano vrednostjo. To ni več le kmetijstvo prihodnosti. To je smer, ki jo za Slovenijo spodbuja Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023–2027.

Več pridelati – z manj viri

Slovensko kmetijstvo se sooča z zahtevno enačbo. Kmetije morajo ob pomanjkanju delovne sile, rasti stroškov in vse izrazitejših vremenskih tveganjih povečati produktivnost. Se pravi, ostati konkurenčni in hkrati odgovoriti na okoljske in podnebne izzive. Pomemben del odgovora so razvojne naložbe, ki spreminjajo način pridelave, predelave in trženja hrane.

Eden od vzvodov tega tehnološkega preskoka je intervencija Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev (IRP02). Intervencija je usmerjena neposredno na kmetije: v sodobnejšo tehnologijo, učinkovitejšo proizvodnjo in digitalizacijo, s katerimi lahko kmetijska gospodarstva povečujejo produktivnost in konkurenčnost.

Ko podatki postanejo novo kmetijsko orodje

Precizno kmetijstvo, avtomatizacija delovnih procesov in digitalno spremljanje proizvodnje že spreminjajo vsakdan na kmetijah. V praksi to pomeni, da lahko kmet s pomočjo podatkov natančneje določi, kdaj je pravi čas za namakanje ali gnojenje, s senzorji spremlja razmere v hlevu, z avtomatizacijo zmanjša obseg fizičnega dela, s sodobno mehanizacijo pa posamezne postopke opravi hitreje in natančneje. Tehnologija tako postaja predvsem pomoč pri vsakodnevnih odločitvah – tam, kjer lahko pravočasna informacija pomeni manjšo porabo virov, manj izgub in učinkovitejše delo.

Takšne premike v obdobju 2023–2027 podpira tudi Skupna kmetijska politika. Z intervencijo IRP02 se razvojne spodbude usmerjajo v konkretne naložbe na kmetijskih gospodarstvih – od tehnoloških posodobitev do digitalnih rešitev. Za kmeta to lahko pomeni manj rutinskega dela in natančnejše upravljanje proizvodnje, za kmetijo pa predvsem možnost, da se lažje prilagaja spremembam in naredi naslednji razvojni korak.

Dodana vrednost se ne konča na njivi

Toda zgodba slovenskega pridelka se ne konča s spravilom. Ključno vprašanje je, koliko vrednosti mu lahko dodamo, preden pride do kupca. Tu se razvojna pot nadaljuje s pomočjo intervencije Naložbe v predelavo in trženje kmetijskih proizvodov za dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo (IRP35).

Tudi tu je učinek najlažje razumeti skozi prakso. Mleko lahko namesto kot surovina kmetijo zapusti kot sir ali jogurt, sadje kot sok ali drug predelan izdelek. Sodobna predelovalna oprema, učinkovitejše skladiščenje, avtomatizirani procesi in digitalno spremljanje proizvodnje lahko proizvajalcu omogočijo, da večji del vrednosti svojega pridelka ustvari in ohrani doma. Prav takšnim naložbam je namenjena intervencija IRP35.

Od pametne njive do konkurenčnega izdelka

Intervenciji IRP02 in IRP35 sta tako dva dela iste razvojne zgodbe. Prva podpira tehnološki napredek na kmetijskem gospodarstvu, druga pa razvojno pot nadaljuje v predelavi in trženju. Skupni imenovalec je želja po večji produktivnosti in dodani vrednosti ter močnejšem položaju slovenskih proizvajalcev v prehranski verigi.

Prihodnost slovenskega kmetijstva se zato ne bo merila le v količini pridelane hrane. Vse pomembnejši bodo znanje, tehnologija, učinkovita raba virov in sposobnost ustvariti več dodane vrednosti doma. Od pametne njive in sodobnega hleva do predelave ter končnega izdelka na polici. Prav povezovanje vseh členov te poti lahko slovenskim kmetijam omogoči večjo odpornost, konkurenčnost in samozavestnejši nastop na trgu.

Postanite aktivni in povezovalni člen te verige tudi vi.